Predjesenska ustvarjalnost

Rahel preblisk. Nekaj klikov. Malo poigravanja z efekti.
Nekaj besed ...

A res samo bežen preblisk. 

Jesen prihaja, to lahko čutim ... a ni je še tu. Ni še tiste mistične topline, ki me navda vsakič, ko zunaj zadiši esenca njene prisotnosti. Še vedno čutim meglice poletja, ki mi hromijo možganske celice in me zaposlujejo s sanjarjenjem ... Čakam, nestrpno čakam ...  

Vihrave noči ne pustijo mi spati,

kajti vedo da čakam.
Čakam te,
pridi jesen, ne postavaj pred vrati;
naj poletje zapre svoje duri.
Naj po tebi diši,
naj po listju zaveje,
ob vsaki tej mistični uri.
Pridi, naredi svoj čudež,

obleci naravo v najlepša, pisana oblačila,

svoj praznični plašč naj odene,

da nas še zadnjič očara,

preden ovene.

Sanje - kako čudovita beseda. Kako čudovit svet v moji glavi, v moji dimenziji. Čisto moj svet, čisto moja realnost, ki jo sama ustvarjam.
Kako lepo je imeti sanje, zvečer zaspati in se prebuditi v tisočero novih svetov.
V tisočero novih podob, življenj, barv in svetov, v tisočero možnosti ...
Čudežna dežela noči.

Čas nikogar ne čaka,

premakni se z njim, 

če hočeš živeti.

Steči v vesolje,

zavrti se z njim.

Glej, kako hitro vlak odpelje,

lahko tudi ostaneš.

Kozmična ura zmeraj tiktaka, 

se zmeraj vrti.

Čas nikogar ne čaka,

preden vstopimo, nas prehiti.