Happy day #3

Rada kuham. Ampak še lepše je, če 

kuhaš za nekoga, ki ga imaš rad, saj se le to definitivno čuti na hrani. Zato sem danes kuhala za najboljšo prijateljico.
Nato sva preživeli še nostalgičen večer ob risanki Trije prašički in se nasmejali do solz.
No, kaj več bi si lahko še želela od četrtkovega popoldneva? :)

Happy day #2

Samo ta pesem ... Čisto preveč mi je pisana na kožo. In danes me čisto preveč razveseljuje, tudi s spomini na današnjo čudovito noč v Jazz klubu Satchmo ...

For I must be travelling on, now,
cause there's too many places I've got to see ...

And this bird you can not change ...

Happy day #1

Danes me je osrečilo prijetno popoldansko sproščanje na enem izmed meni najljubših krajev, to je na čolnarni ob Dravi (Maribor). Hkrati pa sem izkoristila dane trenutke tudi za poigravanje s fotografijo.

Narava ti lahko nudi toliko pozitivnih impulzov, impresij, če le prisluhneš in opazuješ. Tiho, mirno  obsediš na zemlji in se povežeš z njo.
Ko to harmonijo začutijo tudi živa bitja okoli tebe, dobiš odzive, ki ti polepšajo obstoj.

Seveda ni manjkala tudi moja zlata psička Beta, ki vedno bolj uživa v vodi, kljub temu da za hrte velja rek, da se vodi niti ne približajo ... :)

Se že kažejo prvi znaki jeseni ... 

100 days of happiness

Ne samo, da potrebujem ta blog za spodbujanje ustvarjalnosti, vse bolj se mi dozdeva, da ga v bistvu potrebujem, da se ponovno ''zbudim''. Za osebno rast, za obnovitev pozitivne energije. Zadnja leta so iz mene nekako izsesala moje bistvo. Hočem biti spet JAZ, takšna, kot sem bila pred vsem tem, kar mi je vzelo voljo in energijo. Pozitivna, aktivna in polna upanja.
Tako sem se včeraj odločila, da se malo nagradim. Sej ne, da mi trenutno ne teče vse kot po maslu ... začenjam nov študij, za katerega imam vse potrebne pogoje, ... Naučiti pa se moram biti srečna tudi sama. Uživati čisto sleherni dan.
No in tako sem si včeraj zastavila nekaj ciljev, kajti potrebujem spremembice. :)
Končno sem si kupila prave, čisto PRAVE, pohodne čevlje. Čas je, da zares začnem s pohodi, ki jih že od nekdaj planiram, pa četudi sama. Mogoče se pa najde kdo za družbo.
Naslednji cilj je, da začnem delati to kar želim, ne glede na to, kaj je tisto nekaj, pa četudi se ne najde nihče, ki bi želel z mano. Postati moram bolj samostojna. Morda bom morala kdaj na kakšen koncert oz. dogodek sama. Obožujem trance, saj se le ob tej glasbi naplešem in sprostim dušo. Cilj je torej tudi, da najdem več ljudi s podobnimi interesi. :)
Odločila sem se tudi, da si ponovno začnem kupovati knjige, vsak mesec ob štipendiji ali vsaj ob pomembnejših dogodkih. Tako sem se včeraj nagradila ob vpisu na faks, in sicer s knjigo Resnica o aferi Harry Quebert.
Še ena izmed sprememb, ki se mi je porodila ob včerajšnjem sprehajanju po mestu pa je bila, da končno začnem še bolj spreminjati stil oblačenja. Nekaj pisanih kosov je že zašlo med črnino v moji omari. Toda želim jih še več. Tako je moj cilj ob naslednjem nakupovanju, da ne kupim nobenega črnega kosa oblačila. Bo uspelo? Bomo videli. :)

Ob vseh teh ne-novoletnih resolucijah, se mi je porodila ideja, da bi se lotila osebnostne kampanje 100 days of happiness. In čez noč sem se odločila, da se tega zares lotim. Rabim še več sreče in pozitive v življenju, tako, da vsak dan objavim vsaj en srečen trenutek. Obenem pa lahko zadevo izkoristim tudi za doživljanje in preizkušanje še neznanih in novih stvari.

Torej, začnimo ...


''Yesterday I was clever, so I wanted to change the world. Today I am wise, so I am changing myself.''  - Rumi

Predjesenska ustvarjalnost

Rahel preblisk. Nekaj klikov. Malo poigravanja z efekti.
Nekaj besed ...

A res samo bežen preblisk. 

Jesen prihaja, to lahko čutim ... a ni je še tu. Ni še tiste mistične topline, ki me navda vsakič, ko zunaj zadiši esenca njene prisotnosti. Še vedno čutim meglice poletja, ki mi hromijo možganske celice in me zaposlujejo s sanjarjenjem ... Čakam, nestrpno čakam ...  

Vihrave noči ne pustijo mi spati,

kajti vedo da čakam.
Čakam te,
pridi jesen, ne postavaj pred vrati;
naj poletje zapre svoje duri.
Naj po tebi diši,
naj po listju zaveje,
ob vsaki tej mistični uri.
Pridi, naredi svoj čudež,

obleci naravo v najlepša, pisana oblačila,

svoj praznični plašč naj odene,

da nas še zadnjič očara,

preden ovene.

Sanje - kako čudovita beseda. Kako čudovit svet v moji glavi, v moji dimenziji. Čisto moj svet, čisto moja realnost, ki jo sama ustvarjam.
Kako lepo je imeti sanje, zvečer zaspati in se prebuditi v tisočero novih svetov.
V tisočero novih podob, življenj, barv in svetov, v tisočero možnosti ...
Čudežna dežela noči.

Čas nikogar ne čaka,

premakni se z njim, 

če hočeš živeti.

Steči v vesolje,

zavrti se z njim.

Glej, kako hitro vlak odpelje,

lahko tudi ostaneš.

Kozmična ura zmeraj tiktaka, 

se zmeraj vrti.

Čas nikogar ne čaka,

preden vstopimo, nas prehiti.

Creating a dream ...

Danes sem dobila pošto. Ves nasmejan mi je poštar porinil v roke majhno kuverto. Podpišem, vzamem, zaprem vrata. Zajamem sapo. Vedela sem, kakšen je predmet vsebine, pa tudi, da sta samo dve možnosti. Razočaranje ali veselje. Počasi odprem, pa ne upam pogledati v notranjost. Previdno brskam med priloženimi listi, da bi vsaj za trenutek ujela tisto ključno besedo ... Obvestilo ... Vpis. Preveč prilog, da bi šlo za zavrnitev. Opogumljena potegnem papirje na plan ... Na hitro preletim preplet besed ... Tam je!                                                                                         SPREJETI 

Še ena pomembna prelomnica v mojem življenju. Zdaj lahko sanjam naprej. Nova, sveža pota na obzorju, novo znanje, nova smer. Čaka me magistrski študij bioinformatike. Veselim se, da bom spet šolarček 1. oktobra.
Zaključim ti dve leti, nato pa lahko dalje ustvarjam svoje sanje. S polno paro naprej, z upanjem, da se lahko za zmeraj poslovim od dela v bolniških sobah ... In seveda, švist v tujino!

Seveda je prisoten tudi rahel strah ... pa ne toliko strah, pač pa napetost. Bo ta študij zame? Bom zmožna tega? Je to sploh prava odločitev?
Ahjoj, kdaj pa sploh zares vemo, da je neka odločitev pravilna? Vsak dan se srečujemo s takšnimi in drugačnimi, malimi ali velikimi, odločitvami. Pa kdaj ZARES vemo, da so pravilne?
Večje in manjše dileme se zaletavajo v nas z vso silo na vsakodnevni bazi. Po kakšnem ključu se sploh odločamo za rešitve? Lahko z gotovostjo trdimo, da je nekaj prav, drugo pa narobe?
Kako bi bilo, če bi vedno vedeli kako naprej? Saj ne bi bilo zanimivo ... Bil bi samo cilj, a nobene avanture.
Pa vendar se zmeraj sprašujemo ali je prav, da se odločimo za tega partnerja? Naj raje odidemo? Naj si kdaj ustvarimo družino? Naj raje uživamo svobodo?
Enako bi lahko rekli za poklic/službo/državo, itd. Naj ono, naj tisto?
Dileme, dileme, dileme. Naše življenje je ena sama velika dilema.
Pa vendar ni tako težko. Če si nekaj želimo, se moramo preprosto odločiti, ubrati novo pot in se soočiti s tem kar nam le ta prinese. Pa kaj, če je bila odločitev ''napačna''. Če kaj takega sploh obstaja. Še zmeraj verjamem, da vse prinese nekaj dobrega ali slabega, iz česar se lahko nekaj naučimo. Ali pa je preprosto samo novo doživetje, o katerem lahko pripovedujemo drugim.
Lahko živimo enolično življenje ali pa poskusimo nekaj novega ... Nikoli ne more biti tako hudo narobe, da se ni mogoče nekako izvleči iz zagate. Samo dovolj močni in pogumni moramo biti in uživati v tem, kar nam življenje prinaša!

S tako odločnostjo torej stopam novemu poklicu naproti. Ostale dileme, pa se bodo že nekako rešile sproti. :)


MAKE YOUR LIFE A GOOD TRIP!

Kam le čas beži?

Pravijo, da je začeti najtežje. Trenutno se kar strinjam. Kako začeti pisati blog?

Spominjam se, da sem pisala blog, ko mi je bilo 16 let. Od tega je že osem let. Če vam kalkulacija ne dela preglavic, lahko zlahka ugotovite koliko jih štejem danes. Zanimivo, kako se človek spremeni že v tako kratkem času. Takrat sem pisala o vsakodnevnih dogodkih, o gonji za neuslišano ljubeznijo, o tej in oni simpatiji, ter katero bi izbrala za sanjarjenje o skupni prihodnosti in skupnem staranju ... Sedaj se teh oseb komaj še spominjam. So le bežne sence preteklosti. Vem, da so tam, pa vendar so samo še kot postana sapa v že davno porabljenem parfumu. Besede, ki sem jih še zjutraj brala v starem blogu, so se zdele tako sveže, kot da bi jih nekdo ravnokar napisal. Pa vendar se ni zdelo, kot da bi pisala jaz. Tako drugačen pogled na svet, tako drugačne predstave o življenju, želje za prihodnost ... Kako zelo drugačna bom šele čez 40 let, če mi jih bo usojeno dočakati.
Morda bom varno čepela v nekem iz ljubezni ustvarjenem gnezdecu, na vsaki strani bosta spala k meni tesno privita otroka, medtem ko jima bom prebirala pravljice za lahko noč in bom preprosto srečna. Srečna bom in s smehljajem v očeh se bom spominjala časa, ko sem trdila, da mi bo morda lažje sami, da nočem otrok, da želim videti vsak delček sveta in obenem odkrivati smisel življenja.

Kljub temu, da je večina mojih sovrstnic že takole ''varno'' zasidranih (morda je imeti otroka moderno v sodobnem času?), se jaz sedaj v tej vlogi še ne vidim. Še vedno stremim za svobodo. Kdo ve, kaj nam prinaša nov dan. Sicer je pa nesmiselno nenehno razmišljati o tem kaj bo in kaj ne bo, če in če ne. Pomembno je užiti vsak dan v vsej njegovi polnosti. Morda poskusiti kaj novega.
Zatorej začenjam s spremembami. Zdi se mi, da je skrajni čas za to. Pa še jesen je pred vrati, ki jo obožujem iz dna duše, poleg tega pa s seboj zmeraj prinaša naval ustvarjalnosti in novih navdihov. Prva sprememba je torej, da začnem pisati blog. Nekako je treba začeti. Dovolj imam zatiranja ustvarjalnosti v sebi, vem da imam že od malega željo po pisanju, pa vendar sem to željo zadnja leta nekoliko zanemarjala ...
Ta blog bo nekako namenjen ponovnemu odkrivanju same sebe, prebujanju starih in novih navdihov. Nimam namena opisovati poteka dni, temveč ujeti v čas brezčasne utrinke, ki se bodo porodili v moji glavi med trenutki posameznih možganskih neviht. Čisto tako, za dušo. :)

Za konec pa objavljam še pesem, ki se mi je tekom pisanja začela prepevati v mislih. Vem, da je zelo obrabljena, ampak v tem trenutku še kako primerna ...

It's my life and it's now or never!